Homeopatski pristop k bolniku je v primerjavi z alopatskim obrnjen na glavo. Poglejmo si, npr., skupino bolnikov z vročino. Zdravnik homeopat skuša ugotoviti, kaj je posebnega pri vsakem vročinskem stanju posebej. Nenavadno je, če bolnik z vročino ni žejen. Zdravnik išče še druge individualne posebnosti: kdaj se pojavi vročina, se najprej pojavi mrzlica in nato vročina ali obratno, se temperatura zviša ob določeni uri … Vedno se torej išče nenavadne simptome, ki najbolj diferencirajo bolnike s podobnimi stanji.
Pri delu so uspešni tisti zdravniki homeopati, ki delajo na opisani način, kar pomeni, da delajo v skladu s Hahnemannovimi navodili, ki so še vedno enako aktualna, kot so bila pred dvesto leti. To je t. i. klasična homeopatija. Obstaja pa še več načinov uporabe homeopatskih zdravil. Nekateri razmišljajo po alopatsko (v diagnozah), uporabljajo pa homeopatska zdravila. S tem se izgubi izjemna moč homeopatskih zdravil. To je kot vožnja z dirkalnikom formule 1 (največji dosežek moderne tehnologije) po slabo vzdrževani makadamski cesti. Izkoristek te kombinacije je minimalen, prav tako kot je majhen izkoristek homeopatskih zdravil zaradi neprave uporabe.